Tri pesmi

V dno srca skril bom svojo bolest
za svoje samotne dni,
jaz nočem, da vidite to srce,
ko je bolno, ko krvavi.

In v svojih očeh bom nosil smeh,
na svojih ustnih dovtip,
nikdo ne bo vedel, kako in kaj,
kaj čutim tisti hip.

In ko bom v sinjem večeru sam
in svetilka mi ugasni,
bom stopil v svetišče pred njen obraz,
da se duša pomiri.

Zasadil je stari Torkar
oreh. Dvajsetleten je bil takrat,
pa se že mu je vsesala
v dušo grenka žalost
in z bridkostjo ga pojila
in s sovraštvom, maloupom.
Tako vsi so povečini.

Pa je prišel v šestdeseto,
zagorelo je v poljanah,
zagorelo je po mestih. —

Pa se hrbet mu skrivil je
pa so mu zobje izpali
in lasje se pobelili,
(bili so kot bela volna),
stari Torkar pa kot jagnje
čakal tolažnice Smrti.

Ali glej: nenadoma —
kaj prihaja s svetlim ognjem,
kaj prihaja z blaznim vriskom?
Svoboda vihra na konju
vsa goreča, vsa bleščeča,
(tla pod njo so vsa goreča),
na ognjenem zlatem konju.

In v oktobrskem večeru,
ko da duše izprašuje,
je viharilo v drevesih,
dvigalo je skednjem strehe
in divjalo in divjalo
in še oreh je izrulo.

Pa nenadoma je prišlo
kakor črn oblak. In Torkar
reče sinu: »Vsadi oreh,
o, mogoče še dočakaš,
kar nekoč sem čakal jaz.«

V trdem zidu grize glad.
Človek ni več človek.
Sivi kamen je tvoj drug,
sivi,
mrzli
kamen.

Padaj, padaj hladni dež,
hladni dež jesenski,
padaj, padaj tihi dež,
padaj na gomile ...