Sred' smecha prazdnogo, sredi pustogo gula,
Mne dušu za tebja tomit nevol'nyj strach:
JA videl, kak sleza ukradkoju blesnula
          V tvoich potuplennych očach.

Tvoj bezzaščitnyj čeln slomila zlaja burja,
Na bereg vybrošen neopytnyj plovec.
Otkinuvši veslo i golovu ponurja,
         Ty ždeš': nastupit li konec?

Ne unyvaj, plovec! Kak son, minuet gore,
Zatichnet buri svist i ropot voln sedych,
I pokorennoe, likujuščee more
          U nog uljažetsja tvoich.