Iz strany, gde solnca svet
L'etsja s neba žguč i jarok,
JA privez sebe v podarok
Paru zvonkich kastan'et.
Bespokojny, govorlivy,
Otbivaja zvonkij stich, –
Iz grudi suchoj olivy
Stal'ju vyrezali ich.
Ščedro lentami odety
S ėtoj južnoj pestrotoj;
V nich živet ispanskij znoj,
V nich sokryt kusoček sveta.
I kogda Pariž ogromnyj
Ves' odenetsja v tuman,
V mutnyj večer, na divan
Ljagu ja v mansarde temnoj,
I napomnjat mne one
I volny morskoj izvivy,
I drožaščij luč na dne,
I uzlistyj stvol olivy,
Večer v komnate prostoi,
Siluėt sedoj koldun'i,
I krasavicy pljasun'i
Stan i gibkij i živoj,
Tanec bystryj, golos zvonkij
Gracioznyj i prostoj,
S ėtoj južnoj, s ėtoj tonkoj
Strekozinoj krasotoj.
I tancory idut v rjad
Oblitye krasnym svetom,
I gitary govorjat
V takt treskučim kastan'etam,
Slovno ščelkan'e cikad
V žgučij polden' žarkim letom.