Mlad ribič cele noči vesla.
Visoko na nebu zvezda migljá,
nevarna mu kaže pota morjá.

Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo čiste željé.

Ak kakšen vihar od daleč pretí,
ak kakšen se morski som privalí,
ak kako mu brêzno nasproti reži,

na zvezdo gled’joč vhiti, je otet;
mlad ribič od čistega ognja vnet
po morju je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo ’z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
»O srečen ribič, srce zvestó!
Kak dolgo še misliš ti gledati v njo?

Povej nam, ribič, povej zares,
al čakaš, da pade zvezda z nebes,
al, da bi k nji zletel, čakaš peres?

Biló bi drugemu čákat’ dolg čas,
bilo bi drugemu čakati mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizu strelca stoji
lepôta, ki zanjo srcé ti gori.» —

O, res je, da bi tako ne biló!
Vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srce zvestó.

Fant s celo močjo se v veslo uprè,
ni mar skalovjà mu, viharjev ne,
nič več se na zvezdo ne ozrè.

Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve, al sam pred seboj beži?

’Zgubljèn je, vtopljèn, se bojim ...
Kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne veslá za njim! —