Oj Vrba: pet pesmi za glas in klavir

Luna sije, klad'vo bije
Trudne, pozne ure že;
Pred neznane, srčne rane,
Meni spati ne puste.

Ti si kriva, ljubezniva
Deklica neusmiljena!
Ti me raniš, ti me braniš,
Da ne morem spat' doma.

— This text is not currently
in the database but will be added
as soon as we obtain it. —

Mlad ribič cele noči vesla.
Visoko na nebu zvezda migljá,
nevarna mu kaže pota morjá.

Več let mu žarki zvezde lepé
ljubezen sijejo v mlado srcé,
mu v prsih budijo čiste željé.

Ak kakšen vihar od daleč pretí,
ak kakšen se morski som privalí,
ak kako mu brêzno nasproti reži,

na zvezdo gled’joč vhiti, je otet;
mlad ribič od čistega ognja vnet
po morju je varno veslal več let.

Enkrat se valovi morjá razdelé,
prikažejo ’z njih se dekleta lepé,
do pasa morske dekleta nagé.

Se kopljejo, smejajo, tak pojó:
»O srečen ribič, srce zvestó!
Kak dolgo še misliš ti gledati v njo?

Povej nam, ribič, povej zares,
al čakaš, da pade zvezda z nebes,
al, da bi k nji zletel, čakaš peres?

Biló bi drugemu čákat’ dolg čas,
bilo bi drugemu čakati mraz,
bi drugi se ne ogibal nas.

Nocoj bi drugi odprl oči,
bi videl, kak blizu strelca stoji
lepôta, ki zanjo srcé ti gori.» —

O, res je, da bi tako ne biló!
Vse res, kar dekleta morske pojó;
obup mu zaliva srce zvestó.

Fant s celo močjo se v veslo uprè,
ni mar skalovjà mu, viharjev ne,
nič več se na zvezdo ne ozrè.

Naprej brez miru svoj čoln drvi;
al tak za pevkami ribič hiti,
kdo ve, al sam pred seboj beži?

’Zgubljèn je, vtopljèn, se bojim ...
Kdor ljubi brez upa, ga svarim,
nikar naj ne veslá za njim! —

Deklè s svetlim’ očmi,
enake tebi ni!
Gori, gorelo bo
srce za te samo.
Vso srečo ti želim,
naj bo z menoj al z njim!

Ko pred menoj stojiš,
sijati mi pustiš
oči nebeško luč,
ki vseh src ima ključ:
Vso srečo ti želim,
dekle, z menoj, ne z njim!

Ko pa obračaš proč
nalašč obraz cvetoč,
pogled tvoj sem ter tje
po njem ozira se:
Vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ko moje žalostne
zbude te pesmice,
pustiš post’ljo gorkó,
nastavljaš njim uho —
vso srečo ti želim,
deklè, z menoj, ne z njim.

Ko ti pa drugi dan
pozabiš mojih ran,
te vidim z njim kremljat’,
sladko se posmeh’vat’ —
vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ko mislim, kak bi bil
jaz srečen, ak ovil
krog pasa bi roké,
te stisnil na srcé:
Vso srečo ti želim,
deklè, z menoj, ne z njim!

Ko v plesu se vrtiš,
na prsih mu sloniš,
od rok obsežena
z rokám’ obsegaš ga —
vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ne sme več bit’ tako!
Daj enemu slovo!
Bolj’ je nesrečen bit’,
ko srečo z njim delit’. —
Vso srečo ti želim,
naj bo z menoj al z njim!

Kaj od mene proč okó,
proč obraz obračaš mili?
Kdo te mene ljubit’ sili? —
Rajša koj mi daj slovó!

Desno roko brez skrbi
daj k prijaznemu slovesu!
Solz v nobenem ni očesu,
žal-besede v ustih ni.

Žale misli v srcu ni.
Saj ni pred biló veselo,
ko za tebe se je vnelo,
naj ne bo prihodnje dni!

Vrnil bo se prejšnji čas;
hodil pota bom temotne,
kamor sreče bo togotne
gnal nemili me ukaz.

Moja stara ljuba bo,
bo potrpežljivost mila
zvezo z mano ponovila,
v zakon dala mi rokó.

Od pomoči nje potrt
nosil bom življenja pezo,
dokler zmaga sreče jezo
zadnja ljub’ca — bela smrt.