Deklè s svetlim’ očmi,
enake tebi ni!
Gori, gorelo bo
srce za te samo.
Vso srečo ti želim,
naj bo z menoj al z njim!

Ko pred menoj stojiš,
sijati mi pustiš
oči nebeško luč,
ki vseh src ima ključ:
Vso srečo ti želim,
dekle, z menoj, ne z njim!

Ko pa obračaš proč
nalašč obraz cvetoč,
pogled tvoj sem ter tje
po njem ozira se:
Vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ko moje žalostne
zbude te pesmice,
pustiš post’ljo gorkó,
nastavljaš njim uho —
vso srečo ti želim,
deklè, z menoj, ne z njim.

Ko ti pa drugi dan
pozabiš mojih ran,
te vidim z njim kremljat’,
sladko se posmeh’vat’ —
vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ko mislim, kak bi bil
jaz srečen, ak ovil
krog pasa bi roké,
te stisnil na srcé:
Vso srečo ti želim,
deklè, z menoj, ne z njim!

Ko v plesu se vrtiš,
na prsih mu sloniš,
od rok obsežena
z rokám’ obsegaš ga —
vso srečo ti želim,
z menoj ne, ampak z njim!

Ne sme več bit’ tako!
Daj enemu slovo!
Bolj’ je nesrečen bit’,
ko srečo z njim delit’. —
Vso srečo ti želim,
naj bo z menoj al z njim!