Kaj od mene proč okó,
proč obraz obračaš mili?
Kdo te mene ljubit’ sili? —
Rajša koj mi daj slovó!

Desno roko brez skrbi
daj k prijaznemu slovesu!
Solz v nobenem ni očesu,
žal-besede v ustih ni.

Žale misli v srcu ni.
Saj ni pred biló veselo,
ko za tebe se je vnelo,
naj ne bo prihodnje dni!

Vrnil bo se prejšnji čas;
hodil pota bom temotne,
kamor sreče bo togotne
gnal nemili me ukaz.

Moja stara ljuba bo,
bo potrpežljivost mila
zvezo z mano ponovila,
v zakon dala mi rokó.

Od pomoči nje potrt
nosil bom življenja pezo,
dokler zmaga sreče jezo
zadnja ljub’ca — bela smrt.