Sladki glas lire in svirke se meša v zvenčanje kraguljcev,
z jasnimi grli ubirajo deklice praznično pesem,
da v eter doni odmev neizmerni
in smejejo se bogovi v Olimpu.
...skozi krošnje jablan šumi studenec hladne vode,
senca cvetočih vrtnic vse objema
z listov drhtečih v vetru, se usipa spanec.
Vse po cestah je židane volje,
vrči in kupe so polni na ploščah kamnitih,
mire in cimeta vonj se meša s kadilom.
...travnik, paša, konj se bohotno...
... pomladno cvetje, blage sape pihajo...
Starejše žene vzklikajo svoj »eleleu«,
moški pa vsi vriskaje in s svatovskim klicem
kličejo strelca Paiona in mojstra na liro,
Hektorja in ženo Andromaho nežno slave,
bogovom enaka, bogovom enaka.
Ko prispeš, se vrča polasti, Kipris;
v zlate čaše nežno natakaj nektar,
vanj pa mešaj, kot bi točila vino,
praznično radost.