Kakor naraščanje temnih glasov
raslo je, vstajalo je iz globin,
kakor zvonjenje nevidnih zvonov
klicalo me je iz kraških dolin.
Šel sem: med množico sem se potópil,
med te ljudi, krvaveče spoznanj,
padal, umiral, doklér nisem stopil
v tiho svetišče njih pričakovanj.

Njih pričakovanja so tiha in sveta,
čeprav jih duší tiran kapital,
svetejša so, če jih krivica prepleta,
in lepša je kri od temnečih koral,
ta kri pod okovi, o naj bo prekleta!
Kadar bo brizgnila, vstal bo naš kralj.