Mnogo v nebe gorit
Jarkich zvezdoček,
Mnogo v pole cvetet
Pestrych cvetikov,
No iz zvezdoček tech
Vsech privetlivej,
Čto kak blestočka
Tam zolotistaja.

Čto s večernej zari
Vplot' do utrennej
Vse na meste odnom
Jarko teplitsja,
Ta, čto ljudi zovut
Serdca zvezdočkoj,
Lučezarnoju zdes',
Bezzakatnoju.

A iz cvetikov tech
Vsech bescennee
Serdcu milyj cvetok –
Nezabudočka.
I ja glaz ne svožu
S jarkoj zvezdočki,
S nej ja dumaju noč'
Dumu krepkuju.

U menja, molodca
Goremyčnogo,
Takže zvezdočka zdes'
Est' zavetnaja,
To devica-krasa
Nenagljadnaja,
Nezabudka moja
Zaduševnaja.

Slovno temnaja noč',
Kudri šelkovy,
Slovno med na ustach,
Reč' razumnaja,
Slovno para živych
Zvezd s sijaniem, -
Vzory glaz golubych
S povolokoju.

Ach, vo t'me li noči
Il' pri solnyške
Ich živye luči
Žgut, kak plamenem!
A v duše k nej ljubov' –
Zmeja ljutaja,
Slovno zvezdočka ta
Bezzakatnaja.