Ptičkoj prežde po nebu ja mčalas',
Kak budto mladenca duša,
Izdali vašej zemlej ljubovalas':
Ona tak byla choroša!

Vot menja k vašej zemle primanila
Ljubov' i toska bytija,
JA opustilas' i prjamo v mogilu,
V mogile prosnulasja ja!

Kryl'ja legkie otpali,
Ne letat' už v vyšine;
I zabilos' dlja pečali
Serdce novoe vo mne.

Sžalo dušu žizni gore,
K nebu brosila ja vzgljad:
Nado mnoju, budto more,
Zvezdy svetlye kipjat.

Na zemle že vse unylo;
Zamerla duša moja!
I iz ptički legkokryloj
Stala ženščinoju ja!