Gljažu v okno: už gasnet nebosklon,
Proščal'nyj luč na vyšine kolonn,
Na kupolach, na trubach i krestach
Blestit, gorit v obmanutych očach;
I mračnych tuč ognistye kraja
Risujutsja na nebe kak zmeja,
I veterok, po sadu probežav,
Volnuet stebli omočennych trav…
Odin mež nich primetil ja cvetok, —
Kak budto perl, pokinuvšij Vostok,
Na nem voda blistajuči drožit.
Glavu svoju sklonivši, on stoit,
Kak devuška v pečali rokovoj:
Duša ubita, radost' nad dušoj;
Chot' slezy l'et iz plamennych očej,
No pomnit vsë o krasote svoej.