Raspustilas' čerëmucha v našem sadu,
‎Na sireni cvety blagovonnye;
Zadremali derev'ja… Listy, kak v bredu,
‎S vetrom šepčutsja, slovno vljublënnye.

A otlivy zakata, aleja, gorja,
‎Sinevu už rumjanjat nebesnuju:
Na vesnu nagljadet'sja ne možet zarja,
‎Žal' pokinut' ej zemlju čudesnuju.

Napoënnyj dušistym dychan'em berëz,
‎Vozduch v junuju grud' tak i prositsja, —
I, volšebnych, čarujuščich polnaja grëz,
‎Daleko moja pesnja raznositsja!