Pust' tot, č'ja čest' ne bez ukora,
Strašitsja mnenija ljudej;
Pust' iščet šatkoj on opory
V rukopleskanijach druzej!
No kto v samom sebe uveren,
Togo chuly ne potrjasut —
Ego glagol nelicemeren,
Emu čužoj ne nužen sud.

Ni pred kakoj zemnoju vlast'ju
Svoej on mysli ne tait,
Ne l'stit nepravomu pristrast'ju,
Vražde nepravoj ne kadit;
Ni pred venčannymi carjami,
Ni pred sudiliščem molvy
On ne torguetsja slovami,
Ne klonit rabski golovy.

Druz'jam v ugodnost', bojazlivo
On nikomu ne šlët ukor;
Kogda ž tolpa nespravedlivo
Svoj postanovit prigovor,
Odin, ne sleduja za neju,
Pred tem, čto čisto i svetlo,
Derzaet on, blagogoveja,
Sklonit' svobodnoe čelo!