Čem toske, i ne znaju, pomoč';
Grud' prochlady svežitel'noj iščet,
Okna nastež', usnut' mne nevmoč',
A v sadu nad ruč'em vo vsju noč'
Solovej razlivaetsja-sviščet.

Strojnyj topol' stoit pod oknom,
List'ja v vozduche vse onemeli.
Točno dumy vsë te že i v nem,
Točno sudit menja on s pevcom, –
Ne proronit ni vzdocha, ni treli.

Na zare tol'ko klonit ko snu,
No liš' jarkij bagrjanec zameču –
Razgorjus' – i opjat' ne usnu.
Znat', v poslednij vstrečaju vesnu
I tebja na zemle už ne vstreču.