Ujdi, ujdi! K čemu mol'by i slëzy.
K mol'bam ljubi kak lëd ja cholodna!
JA doč' polej i, kak poėta grëzy,
Kaprizna ja, izmenčiva, vol'na.

Naprasno ty s gorjačeju mol'boju
K moej grudi, moj bednyj drug, pril'nëš'...
Tvoich stradanij ja ne uspokoju,
So mnoju sčast'ja, znaj, ty ne najdëš'.

Začem, začem ljubit'? Začem stradat'?
Choču ja vol'noj žit', liš' pesni raspevat'!
Pust' v šutkach i cvetach son žizni proletit;
Pust' pesnja na ustach svobodnoju zvučit!

Luna v vysi nad spjaščim sadom svetit:
Ljubov'ju dyšit ėta noč' vokrug...
No v ėtom serdce otklika ne vstretit
Ljubvi prizyv, moj nežnyj, bednyj drug!

Byla pora, i ja ždala svidan'ja,
I serdce bilos' trepetno v grudi...
No vsë prošlo... Ostav' svoi priznan'ja!
Ujdi, zabud', moj bednyj drug, ujdi!