Tak bespomoščno grud' cholodela,
No šagi moi byli legki.
JA na pravuju ruku nadela
Perčatku s levoj ruki.

Pokazalos', čto mnogo stupenej,
A ja znala — ich tol'ko tri!
Meždu klenov šepot osennij
Poprosil: «So mnoju umri! 

JA obmanut moej unyloj
Peremenčivoj, zloj sud'boj».
JA otvetila: «Milyj, milyj —
I ja tože. Umru s toboj!»

Ėto pesnja poslednej vstreči.
JA vzgljanula na temnyj dom.
Tol'ko v spal'ne goreli sveči
Ravnodušno-želtym ognëm.