Redejut blednye tumany
Nad bezdnoj smerti rokovoj.
I vnov' stojat peredo mnoj
Vekov protekšich velikany.
Oni zovut, oni manjat,
Pojut - i ja poju za nimi,
I, polnyj čuvstvami živymi,
Strašusja pogljadet' nazad, -

Čtob bytija zemnogo zvuki
Ne zamešalis' v pesn' moju,
Čtob lučšej žizni na kraju
Ne vspomnil ja ljudej i muki;
Čtob ja ne vspomnil ėtot svet,
Gde nosit vse pečat' prokljat'ja,
Gde polny jadom vse ob"jat'ja,
Gde sčast'ja bez obmana net.