Na ustach eë znojnych ulybki cvetut,
Kak cvety Indostana dušistye,
I cvetut, i sijajut, i duši vlekut -
I poročnye duši, i čistye.

I cvetut, i sijajut, i žgučuju strast'
Razlivajut potokami šumnymi,
I divjatsja vse ljudi: otkuda ich vlast'
Tak carit nad serdcami bezumnymi...

I ne znaet nikto, čto usta ėti l'nut,
L'nut k moim ustam v noči blažennye
I čto posle ves' den' na nich pyšno cvetut
Pocelui poėta svjaščennye!