Nikogda ne zabudu (on byl, ili ne byl,
Ėtot večer): požarom zari
Sožženo i razdvinuto blednoe nebo,
I na žëltoj zare — fonari.

JA sidel u okna v perepolnennom zale.
Gde-to peli smyčki o ljubvi.
JA poslal tebe čërnuju rozu v bokale
Zolotogo, kak nebo, ai.

Ty vzgljanula. JA vstretil smuščënno i derzko
Vzor nadmennyj i otdal poklon.
Obratjas' k kavaleru, namerenno rezko
Ty skazala: «I ėtot vljublën».

I sejčas že v otvet čto-to grjanuli struny,
Isstuplënno zapeli smyčki…
No byla ty so mnoj vsem prezreniem junym,
Čut' zametnym drožan'em ruki…

Ty rvanulas' dvižen'em ispugannoj pticy,
Ty prošla, slovno son moj legka…
I vzdochnuli duchi, zadremali resnicy,
Zašeptalis' trevožno šelka.

No iz glubi zerkal ty mne vzory brosala
I, brosaja, kričala: «Lovi!..»
A monisto brenčalo, cyganka pljasala
I vizžala zare o ljubvi.