V krugu tvoich podrug odna ty ne smejalas'…
Pečal'no vozvratis' s ich prazdnika domoj,
Ty sela u okna i gor'ko razrydalas',
Upav na kisti ruk ustaloj golovoj…

Noč' medlenno plyla… Nad gorodom mercali
Ogni nesčetnych zvezd… Ostyvšaja zemlja
Tomilas' negoj sna, i čutko trepetali,
Vdol' ulicy tesnjas', gustye topolja…

Vesna odela ich narjadom serebristym.
Vesna byla vo vsem – iv šoroche sadov,
I v govore reki, i v vozduche dušistom,
I v rannem bleske zor', i v pesnjach solov'ev.

Vesna, vesna prišla!.. Ne muč' sebja toskoju,
Vzgljani smelej tuda, v zagadočnuju dal'!..
JA ubajukaju, razveju, uspokoju
Tvoju gnetuščuju, tjaželuju pečal'!..