Ėto byvaet vesnoju i v mae,
Samoj neždannoj poroj.
Utrom prosneš'sja, gljadiš' i ne znaeš',
Čto že slučilos' s toboj.

S nežnym cveten'em nad serdcem kružitsja
Junyj, nasmešlivyj maj.
V dveri ljubov' derznovenno stučitsja:
«Vot ja prišla, otvorjaj!»

V okno plyvet rosistyj utra cholod,
Drožit zvezda i v dušu l'et svoj svet.
Kto ljubit žizn', tot vmeste s neju molod,
Tot v ėtot čas izbrannik i poėt.

Kak brov' ni chmur', šutja ili ser'ezno,
Uže v grudi bezumstvuet vesna.
Cveti, duša, cveti, poka ne pozdno,
Vstrečaj ljubov' – uže prišla ona!

JA na kryl'co vybegaju iz domu.
Zvezdami nebo polno.
Lunnoju noč'ju pod snegom čeremuch
Vsem nam ljubit' suždeno.

V takuju noč' begi navstreču maju
I serdce bros' v likujuščij polet!
Ach, ja ljublju, kogo, - sama ne znaju,
No on už zdes', on blizko, on idet.

Kak brov' ni chmur', šutja ili ser'ezno,
Uže v grudi bezumstvuet vesna.
Cveti, duša, cveti, poka ne pozdno,
Vstrečaj ljubov' – uže prišla ona!