Bula vesna vesela, ščedra, myla,
Prominnjam hrala, sypala kvitky,
Vona letila chutko, mov stokryla,
Za neju vslid spivučiï ptašky!

Vse ožylo, use zahomonilo –
Zelenyj šum, veselaja luna!
Spivalo vse, smijalos' i brynilo,
A ja ležala chvora j samotna.

JA dumala: "Vesna dlja vsich nastala,
Darunky vsim nese vona, jasna,
Dlja mene til'ky daru ne prydbala,
Mene zabula radisna vesna".

Ni, ne zabula! U vikno do mene
Zahljanuly vid jabluni hilky,
Zamyhotilo lystjačko zelene,
Posypalys' bilesen'ki kvitky.

Prylynuv viter, i v tisnij chatyni
Vin pro vesnjanu volju zaspivav,
A z nym prylynuly pisni ptašyni,
I ljubyj haj svij vidhuk z nym pryslav.

Moja duša nikoly ne zabude
Toho darunku, ščo vesna dala;
Vesny takoï ne bulo j ne bude,
Jak ta bula, ščo za viknom cvila.