Dunaj goluboj,
Ty tečeš' skvoz' veka,
Plyvut nad toboj
V vyšine oblaka.
A noč'ju vstaet
Nad toboju luna,
I pesnju poet
Golubaja volna.

I razlivaetsja
Vol'nyj dunajskij prostor,
V nem otraženija
Skazočnych gor,
V nem serebristaja
Tropka luny
I zvezd zolotoj koster.

A tam, vdali,
Ogon'ki, ogon'ki, ogon'ki,
Slovno v ijul'skom
Sadu svetljački,
Slovno igra
Dragocennych kamnej
Na barchatnom dne reki.

A po volnam i tam, i tut
Sotni sudov, skol'zja, plyvut,
Jachty so vsech koncov zemli
I velikany-korabli.

I begut, begut
Strui svetlych vod,
Svetlych vod,
Vse vpered,
Prjamo na voschod, na voschod,
I tečet v dal'nij mirnyj kraj,
Mirnyj kraj,
Naš goluboj,
Veličavyj naš Dunaj!

Dunaj goluboj — čudo-reka,
V vody tvoi smotrjat veka.
Net na zemle — tak ty i znaj! —
Kraše tebja, Dunaj!
S veršin snegovych
Al'p i Karpat -
V lono tvoe reki spešat.
Vlit'sja stremjas' v vody tvoi,
Zvonko žurčat ruč'i.

No vot vdol' reki
Opustilas' nočnaja prochlada,
Veter zatich,
I zvezda ulybnulas' zvezde,
Stali slyšnej ručejki,
I v sadu zazveneli cikady,
I molčalivo
Plakučie ivy stojat,
Naklonjas' k vode.