Dunaj goluboj,
Ty techesh' skvoz' veka,
Plyvut nad toboj
V vyshine oblaka.
A noch'ju vstajet
Nad toboju luna,
I pesnju pojet
Golubaja volna.

I razlivajetsja
Vol'nyj dunajskij prostor,
V nem otrazhenija
Skazochnykh gor,
V nem serebristaja
Tropka luny
I zvezd zolotoj koster.

A tam, vdali,
Ogon'ki, ogon'ki, ogon'ki,
Slovno v ijul'skom
Sadu svetljachki,
Slovno igra
Dragocennykh kamnej
Na barkhatnom dne reki.

A po volnam i tam, i tut
Sotni sudov, skol'zja, plyvut,
Jakhty so vsekh koncov zemli
I velikany-korabli.

I begut, begut
Strui svetlykh vod,
Svetlykh vod,
Vse vpered,
Prjamo na voskhod, na voskhod,
I techet v dal'nij mirnyj kraj,
Mirnyj kraj,
Nash goluboj,
Velichavyj nash Dunaj!

Dunaj goluboj — chudo-reka,
V vody tvoi smotrjat veka.
Net na zemle — tak ty i znaj! —
Krashe tebja, Dunaj!
S vershin snegovykh
Al'p i Karpat -
V lono tvoje reki speshat.
Vlit'sja stremjas' v vody tvoi,
Zvonko zhurchat ruch'i.

No vot vdol' reki
Opustilas' nochnaja prokhlada,
Veter zatikh,
I zvezda ulybnulas' zvezde,
Stali slyshnej ruchejki,
I v sadu zazveneli cikady,
I molchalivo
Plakuchije ivy stojat,
Naklonjas' k vode.