Dunaj goluboj,
Ty' techesh` skvoz` veka,
Ply'vut nad toboj
V vy'shine oblaka.
A noch`yu vstaet
Nad toboyu luna,
I pesnyu poet
Golubaya volna.

I razlivaetsya
Vol`ny'j dunajskij prostor,
V nem otrazheniya
Skazochny'x gor,
V nem serebristaya
Tropka luny'
I zvezd zolotoj koster.

A tam, vdali,
Ogon`ki, ogon`ki, ogon`ki,
Slovno v iyul`skom
Sadu svetlyachki,
Slovno igra
Dragocenny'x kamnej
Na barxatnom dne reki.

A po volnam i tam, i tut
Sotni sudov, skol`zya, ply'vut,
Yaxty' so vsex konczov zemli
I velikany'-korabli.

I begut, begut
Strui svetly'x vod,
Svetly'x vod,
Vse vpered,
Pryamo na vosxod, na vosxod,
I techet v dal`nij mirny'j kraj,
Mirny'j kraj,
Nash goluboj,
Velichavy'j nash Dunaj!

Dunaj goluboj — chudo-reka,
V vody' tvoi smotryat veka.
Net na zemle — tak ty' i znaj! —
Krashe tebya, Dunaj!
S vershin snegovy'x
Al`p i Karpat -
V lono tvoe reki speshat.
Vlit`sya stremyas` v vody' tvoi,
Zvonko zhurchat ruch`i.

No vot vdol` reki
Opustilas` nochnaya proxlada,
Veter zatix,
I zvezda uly'bnulas` zvezde,
Stali sly'shnej ruchejki,
I v sadu zazveneli cikady',
I molchalivo
Plakuchie ivy' stoyat,
Naklonyas` k vode.