Na čto, skažite, net stichov?
My peli slavu, šum sraženij,
Lunu, ruč'i i golubkov,
I t'mu čertej i prividenij.
Tot slavit prelest' krasoty,
Vino prijatnee drugomu;
Ne davno kto-to pel cvety -
Pozvol'te mne vam spet' solomu.

Soloma osenjaet krov,
Gde zemledelec obitaet;
I utomlennyj ot trudov,
On na solome otdychaet.
Sklonjas' glavoj na mjagkij puch
Bogač, v velikolepnom dome,
Bessonnicej terzaet duch -
Bednjak spit krepok na solome!

Soloma, pretvorjas' v narjad,
Krasavic chitroju rukoju,
Neskromnyj otražaet vzgljad,
I zaščiščaet ich ot znoju.
Pytajas' sej pokrov sorvat',
Zefir truditsja po-pustomu;
A pravo žal'! - Kakaja stat'
Čtob rozy prjatat' pod solomu!

JA slyšal, budto v starinu
Ljubov' strašilasja izmeny,
I dobryj muž, ljubja ženu,
Ne znal želanij peremeny;
Teper' že, strast' vsja na slovach,
S ljubov'ju vernost' ne znakoma,
I nežnost' v plamennych serdcach
Sgoraet skoro kak soloma!

A ty, tovarišč moj, poėt
Neutomimyj i bezdarnyj,
Primi moj družeskij sovet;
Ostav' svoj trud neblagodarnyj.
Naprasno vjalyj duch sokryt'
Želaet slov nadutych v grome;
Ty mniš' na lavrach opočit' -
I ach! prosneš'sja - na solome!