Noč' ticha, i luna jarkim bleskom gorit
Ital'janka odna na balkone sidit.
Noč' ticha, govor voln čudnoj muzyki poln.
I poet solovej tam, gde roza cvetet,
No zvučnej i milej ital'janka poet.

Vot umolkla ona, vdal' skvoz' sumrak gljadit,
Ticho vse, liš' volna sladkozvučno žurčit.
No mel'knul pri lune černyj plašč v tišine.
Citry zvon, blizok on... Kto-to ticho zapel,
I s balkona k nemu sladkij vzdoch poletel.

On poet: «Ja ljublju!» Ona vnemlet emu,
Ona ručku svoju protjanula k nemu.
Sladko ručku požat', celovat', celovat'!
Sladko negoj ljubvi, žar duši utolit'
I v ob"jat'jach ljubvi mir i žizn' pozabyt'!