Unylyj kolokola zvon
V večernij čas moj sluch nevol'no potrjasaet,
Obmanutoj duše moej napominaet
         I večnost' i nadeždu on.
    I esli veter, putnik odinokoj,
    Vdrug po trave kladbíšča probežit,
    On serdca moego ne cholodit:
         Čto v nëm živet, to v nëm gluboko.
    JA čuvstvuju — sud'ba ne umertvit
    Vo mne vozrosšij dejatel'nyj genij;
    No čto ego na svete sochranit
Ot chitroj klevety, ot skučnych naslaždenij,
         Ot istoščitel'nych strastej,
    Ot jazyka laskatelej razvratnych
         I ot želanij, neponjatnych
         Umam posredstvennych ljudej?
         Bez pišči dolžen jarkij plamen'
         Pogasnut' na skale syroj:
         Cholodnyj slušatel' est' kamen',
    Poprobuj raz, poprobuj i otkroj
Emu istočniki serdečnogo blaženstva,
On stanet tolkovat', čto dolžno oščutit';
         V prostom ne vidja soveršenstva,
    On ne privyk prekrasnoe cenit',
Kak tot, kto v grud' vtesnit' želal by vsju prirodu
Kto silitsja kupit' stradaniem svoim
    I gordoju pobedoj nad zemnym
Božestvennoj duši bezbrežnuju svobodu.