Kto znaet, kak dolgo prodlitsya nenast`e,
Kak skuchno, vse dozhd` da tuman.
Proglyanet li solnce, sverknet li mne schast`e!
Il` v zhizni vse grust` da obman.

Pod shum utomitel`ny'j skuchnogo sveta
Zaby't`sya xotelos` by' mne,
I vse, chem dusha i polna, i sogreta,
Nazvat` by' svoim, xot` vo sne.

YA zhizni okovy' nesla by' s terpen`em
I dnem by' vse dumala vnov`,
Chto noch` prineset mne opyat` snoviden`e,
Gde schast`e, i zhizn`, i lyubov`!