Kto znajet, kak dolgo prodlitsja nenast'e,
Kak skuchno, vse dozhd' da tuman.
Progljanet li solnce, sverknet li mne schast'e!
Il' v zhizni vse grust' da obman.

Pod shum utomitel'nyj skuchnogo sveta
Zabyt'sja khotelos' by mne,
I vse, chem dusha i polna, i sogreta,
Nazvat' by svoim, khot' vo sne.

Ja zhizni okovy nesla by s terpen'em
I dnem by vse dumala vnov',
Chto noch' prineset mne opjat' snoviden'e,
Gde schast'e, i zhizn', i ljubov'!