V moroznuju noč' ja smotrel, kak katilas'
Ognistoju strujkoj po nebu zvezda –
Mgnovenno blesnula, mgnovenno i skrylas'!
Bog znaet otkuda, bog znaet kuda!
I grustnaja duma mne v dušu zapala…

Kogda-to v bylye sčastlivye dni
Duša molodaja vosled ej šeptala
Zavetnoju reč'ju želan'ja svoi;
Teper' ja bezmolvno gljadel na sijan'e
Zvezdy, utopavšej v ėfire nočnom, -
V duše ne našel ja zavetnych želanij,
I grustno i pusto na serdce moem.