V moroznuju noch' ja smotrel, kak katilas'
Ognistoju strujkoj po nebu zvezda –
Mgnovenno blesnula, mgnovenno i skrylas'!
Bog znajet otkuda, bog znajet kuda!
I grustnaja duma mne v dushu zapala…

Kogda-to v bylye schastlivye dni
Dusha molodaja vosled jej sheptala
Zavetnoju rech'ju zhelan'ja svoi;
Teper' ja bezmolvno gljadel na sijan'e
Zvezdy, utopavshej v `efire nochnom, -
V dushe ne nashel ja zavetnykh zhelanij,
I grustno i pusto na serdce mojem.