O solnce! tvoj ščit večnym zolotom bleščet —
A more plemen zdes' klokočet i pleščet…
Vdali ot serebrjanych rek i ruč'ev,
Tam brodit i gibnet v stepi karavan pozabytyj;
Naprasno ždut ljudi ot vichrej pesčanych zaščity
Pod grud'ju verbljudov i sen'ju šatrov.

O solnce! nakroj ty porfiroj zelenoj
Pustyni nagie; rosoj blagovonnoj
Kokos naš, i finik, i pal'mu pitaj;
Smjagči serebro ty ovnov belorunnych Kedara;
Verbljudam daj silu idti sred' bezvod'ja i žara;
Konjam legkost' vetra pustynnogo daj!

Samuma ot nas otvrati ty zarazy;
A k večeru zvezd syp' na nebe almazy:
Pust' krotkij ich blesk v sen' radušnych šatrov
K nam putnikov stepi vedet na nočleg izdaleka!
I jarče lej purpur i rozy s zlatogo vostoka
Na ljul'ki detej i grobnicy otcov!