Iz stada seryj Volk
V les ovcu zataščil, v ukromnyj ugolok,
Už razumeetsja, ne v gosti:
Ovečku bednuju obžora obodral,
I tak ee on ubiral,
Čto na zubach chrusteli kosti.
No kak ni žaden byl, a s"est' vsego ne mog;
Ostavil k užinu zapas i podle leg
Ponežit'sja, vzdochnut' ot žirnogo obeda.
Vot blizkogo ego soseda,
Myšonka, zapachom piruški privleklo.
Mež mchov i koček on tichochon'ko podkralsja,
Schvatil kusok mjasca - i s nim skorej ubralsja
K sebe domoj, v duplo.
Uvidja pochiščen'e,
Volk moj
Po lesu podnjal voj;
Kričit on: «Karaul! Razboj!
Deržite vora! Razoren'e:
Raschitili moe imen'e!»
Takoe ž v gorode ja videl priključen'e:
U Klimyča sud'i časiški vor stjanul,
I on kričit na vora: karaul!»