Iz stada seryj Volk
V les ovcu zatashchil, v ukromnyj ugolok,
Uzh razumejetsja, ne v gosti:
Ovechku bednuju obzhora obodral,
I tak jee on ubiral,
Chto na zubakh khrusteli kosti.
No kak ni zhaden byl, a s"est' vsego ne mog;
Ostavil k uzhinu zapas i podle leg
Ponezhit'sja, vzdokhnut' ot zhirnogo obeda.
Vot blizkogo jego soseda,
Myshonka, zapakhom pirushki privleklo.
Mezh mkhov i kochek on tikhokhon'ko podkralsja,
Skhvatil kusok mjasca - i s nim skorej ubralsja
K sebe domoj, v duplo.
Uvidja pokhishchen'e,
Volk moj
Po lesu podnjal voj;
Krichit on: «Karaul! Razboj!
Derzhite vora! Razoren'e:
Raskhitili moje imen'e!»
Takoje zh v gorode ja videl prikljuchen'e:
U Klimycha sud'i chasishki vor stjanul,
I on krichit na vora: karaul!»