Mne v dušu, polnuju ničtožnoj suety,
Kak burnyj vichor', strast' vorvalasja neždanno,
S nalëta smjala v nej narjadnye cvety
I razmetala sad, tščeslaviem ubrannyj.

Uslovij melkij sor krutjaščimsja stolbom
Iz mysli unesla živitel'naja sila
I tokom teplych slëz, kak blagostnym doždëm,
Opustošënnuju mne dušu orosila.

I nad oblomkami bezmolven ja stoju,
I, trepetom eščë nevedomym ob"jatyj,
Voskresnuvšego dnja p'ju svežuju struju
I groma dal'nego vnimaju perekaty…