Blistaja, probegajut oblaka
      Po golubomu nebu. Cholm krutoj
      Osennim solncem ozarën. Reka
      Bežit vnizu po kamnjam s bystrotoj.
      I na cholme prišelec molodoj,
      Zavernut v plašč, nedvižimo sidit
      Pod staroju berezoj. On molčit,
      No grud' ego pod"emletsja poroj,
      No blednyj lik menjaet často cvet.
Čego on iščet zdes'? — spokojstvija? — o net!

      On smotrit vdal': tut les pestreet, tam
      Polja i stepi, tam vstrečaet vzgljad
      Opjat' dubravu ili po kustam
      Rassejannye sosny. Mir, kak sad,
      Cvetet, nadev mogil'nyj svoj narjad —
      Pobleknuvšie list'ja. Žalok mir!
      V nem každyj sred' tolpy zabyt i sir,
      I ljudi vse k ničtožestvu spešat, —
      No, chot' priroda preziraet ich,
Ljubimcy est' u nej, kak u carej drugich.

      I tot, na kom ležit eë pečat',
      Puskaj ne ropščet na sud'bu svoju,
      Čtoby nikto, nikto ne smel skazat',
      Čto u grudi svoej ona zmeju
      Sogrela. «O! kogda b odno «ljublju»
      Iz ust prekrasnoj mog podslušat' ja,
      Togda by ljudi, daže žizn' moja
      V odnoobraznom severnom kraju,
      Vsë b v novyj blesk odelos'!» — tak mečtal
Bespečnyj... no prosit' on neba ne želal!