1
Poverchnost'ju morej otražena,
Bogataja Venecija počila,
Syroj tuman dymilsja, i luna
Vysokie tverdyni osrebrila.
Čut' viden beg dalekogo vetrila,
Studenaja večernjaja volna
Edva šumit pod veslami gondoly
I povtorjaet zvuki barkaroly.

2
Mne čuditsja, čto ėto noči ston,
Kak my, svoim pokoem nedovol'noj,
No snova pesn'! i vnov' gitary zvon!
O bojtesja, muž'ja, sej pesni vol'noj.
Sovetuju, chotja mne ėto bol'no,
Ne vypuskat' krasavic vašich žen;
No esli vy v sej mig neverny sami,
Togda, druz'ja! da budet mir mež vami!

3
I mir s toboj, prekrasnyj čičizbej,
I mir s toboj, lukavaja Melina.
Nesitesja po prichoti morej,
Ljubov' neredko berežet pučina;
Chot' i nad morem carstvuet sud'bina,
Gonitel' večnyj sčastlivych ljudej,
No talisman pustynnogo lobzan'ja
Uvodit serdca temnye mečtan'ja.

4
Ruka s rukoj, svobodu dav očam,
Sidjat v lad'e i šepčut mež soboju;
Ona vverjaet mesjačnym lučam
Mladuju grud' s plenitel'noj rukoju,
Ukrytye dosel' pod epančoju,
Čtob junošu sil'nej prižat' k ustam;
Mež tem vdali, to grustnyj, to veselyj,
Razdalsja zvuk obyčnoj barkaroly:

Kak v dal'nem more veterok,
Svoboden večno moj čelnok;
Kak rečki bystroe ruslo,
Ne ustaet moe veslo.

Gondola po vode skol'zit,
A vremja po ljubvi letit;
Opjat' sravnjaetsja voda,
Strast' ne voskresnet nikogda.