Uleglasja metelica… put' ozarën…
Noč' gljadit millionami tusklych očej…
Pogružaj menja v son, kolokol'čika zvon!
Vynosi menja, trojka ustalych konej!
Mutnyj dym oblakov i cholodnaja dal'
Načinajut jasnet'; belyj prizrak luny
Smotrit v dušu moju — i byluju pečal'
Narjažaet v zabytye sny.
To vdrug slyšitsja mne — strastnyj golos poët,
S kolokol'čikom družno zvenja:
«Ach, kogda-to, kogda-to moj milyj pridët —
Otdochnut' na grudi u menja!
U menja li ne žizn'!.. Čut' zarja na stekle
Načinaet lučami s morozom igrat',
Samovar moj kipit na dubovom stole,
I treščit moja peč', ozarjaja v ugle,
Za cvetnoj zanaveskoj, krovat'!..
U menja li ne žizn'!.. noč'ju l' staven' otkryt,
Po stene brodit mesjaca luč zolotoj,
Zabušuet li v'juga — lampada gorit,
I, kogda ja dremlju, moë serdce ne spit,
Vsë po nëm iznyvaja toskoj».
To vdrug slyšitsja mne, tot že golos poët,
S kolokol'čikom grustno zvenja:
«Gde-to staryj moj drug?.. JA bojus', on vojdët
I, laskajas', obnimet menja!
Čto za žizn' u menja! i tesna, i temna,
I skučna moja gornica; duet v okno.
Za okoškom rastët tol'ko višnja odna,
Da i ta za promërzlym steklom ne vidna
I, byt' možet, pogibla davno!..
Čto za žizn'!.. polinjal pëstryj pologa cvet,
JA bol'naja brožu i ne edu k rodnym,
Pobranit' menja nekomu — milogo net,
Liš' starucha vorčit, kak prichodit sosed,
Ottogo, čto mne veselo s nim!..»