Kogda nevznačaj v voskresen'e
On dušu svoju poterjal,
V sysknoe ne šel otdelen'e,
Svidetelej on ne iskal.

A bylo ich, vpročem, ne malo:
Dvorovyj ščenok golosil,
V vorotach starucha stojala,
I dvornik na čaj poprosil.

Kogda že on medlenno vyšel,
Podnjav vorotnik, iz vorot,
Taraščil sočuvstvenno s kryši
Glazišči obmyzgannyj kot.

Ty dumaeš', tože svidetel'?
Tak on i otvetit tebe!
V takoj že gul'be
Ego dobrodetel'! A…….