Ach ne list osennij s rošči poletel —
Teplyj dožd' vesennij v pole prošumel.
No ja s grust'ju vnemlju rannij tvoj privet,
V mat' syruju zemlju moj sokrylsja cvet.

Ach! počto unylo, teplyj dožd', šumiš'?
Vzjatoe mogiloj ty ne vozvratiš'.
Ne grozi morozam, ne živi luga:
Daj gorjučim slezam rastopit' snega.

Dlja čego tak jasno, solnce, svetiš' ty?
S neju byli krasny vešnie cvety.
Bez nee nenast'e legče mne vstrečat',
Legče v mire sčast'e liš' po sluchu znat'.

Tuči, zaslonite solnca blesk živoj,
Zemlju položite v savan grobovoj.
Ne strui dychan'em, majskij veterok,
Pod tvoim lobzan'em svjanul moj cvetok.