Ne chočeš' ty menja ponjat',
No gde ž syskat' mne vyražen'e,
Kol' každyj vzor moj i dvižen'e
Tebe o strasti govorjat,
Kogda bez trepeta ne smeju
Kosnut'sja mysliju tebja!
Skloniš' li vzor — ja vne sebja,
Uslyšu l' reč' — blagogoveju.

JA v žizni mnogo poterjal,
Gonimyj s junosti sud'boju,
I sčast'e obladat' toboju
Ne mne naznačeno v udel.
Bogatstva čuždyj, ja ne znaten,
Dalek vniman'ja tvoego.
I vot, byt' možet, otčego
Jazyk ljubvi moej nevnjaten.