Každoj noč'ju k vodam Vana
Kto-to s berega idët
I bez lodki sred' tumana
Smelo k ostrovu plyvët;

On mogučimi plečami
Rassekaet lono vod,
Privlekaemyj lučami,
Čto majak dalëkij šlët.

Vkrug potok, šipja, krutitsja,
Za plovcom bežit vosled,
No besstrašnyj ne boitsja
Ni opasnostej, ni bed.

Čto emu ugrozy noči,
Pena, volny, veter, mrak?
Točno ljubjaščie oči,
Pered nim gorit majak!

Každoj noč'ju iskry sveta
Manjat laskoj tajnych čar;
Každoj noč'ju, t'moj odeta,
Ždët ego k sebe Tamar.

I mogučimi plečami
Borozdit on lono vod,
Privlekaemyj lučami,
Čto majak dalëkij šlët.

On plyvët navstreču sčast'ju,
Smelo boretsja s volnoj.
A Tamar, ob"jata strast'ju,
Ždët ego vo t'me nočnoj.

Ne naprasny ožidan'ja…
Bliže, bliže… vot i on!
Mig blaženstva! Mig svidan'ja!
Sladkich tainstv rajskij son!

Ticho. Tol'ko volny pleščut,
Tol'ko, polny čistych čar,
Zvëzdy ropščut i trepeščut
Za besstydnuju Tamar.

I opjat' k pučinam Vana
Kto-to s berega idët
I bez lodki sred' tumana
Vdal' ot ostrova plyvët.

I so strachom ostaëtsja
Nad vodoj Tamar odna,
Smotrit, slušaet, kak b'ëtsja
Raz"jarënnaja volna.

Zavtra — snova ožidan'ja,
Tak že iskritsja majak,
Tot že čudnyj mig svidan'ja,
Te že laski, tot že mrak.

No razvedal vrag žestokij
Tajnu ljubjaščich serdec:
Byl pogašen svet dalëkij,
T'moj zastignut byl plovec.

Rastoptali ljudi zlye
Jarko bleščuščij kostër,
Nebesa molčat nočnye,
Tščetno sveta iščet vzor.

Ne zaiskritsja, kak prežde,
Majaka privet rodnoj, —
I v obmančivoj nadežde
B'ëtsja, b'ëtsja on s volnoj.

Veter šepčet neponjatno,
Nad vodoj klubitsja par, —
I vzdychaet ele vnjatno
Slabyj vozglas: «Ach, Tamar!»

Zvuki plača, zvuki smecha…
Volny lastjatsja k skale,
I, kak gasnuščee ėcho,
«Ach, Tamar!» zvučit vo mgle.

Na rassvete vstali volny
I primčali blednyj trup,
I zastyl uprëk bezmolvnyj:
«Ach, Tamar!» sred' mërtvych gub.

S toj pory minuli gody,
Ostrov polon prežnich čar,
Mračno smotrit on na vody
I zovëtsja «Achtamar».