Naščo meni čorni brovy,
Naščo kari oči,
Naščo lita molodiï,
Veseli divoči?
Lita moï molodiï
Marno propadajut',
Oči plačut', čorni brovy
Od vitru lynjajut'.
Serce v'jane, nudyt' svitom,
Jak ptaška bez voli.
Naščo ž meni krasa moja,
Koly nema doli?
Tjažko meni syrotoju
Na sim sviti žyty;
Svoï ljude — jak čužiï,
Ni z kym hovoryty;
Nema komu rozpytaty,
Čoho plačut' oči;
Nema komu rozkazaty,
Čoho serce choče,
Čoho serce, jak holubka,
Den' i nič vorkuje;
Nichto joho ne pytaje,
Ne znaje, ne čuje.
Čuži ljudy ne spytajut' —
Ta j naščo pytaty?
Nechaj plače syrotyna,
Nechaj lita tratyt'!
Plač že, serce, plačte, oči,
Poky ne zasnuly,
Holosniše, žalibniše,
Ščob vitry počuly,
Ščob ponesly bujnesen'ki
Za synjeje more
Čornjavomu zradlyvomu
Na ljuteje hore!