Het'many, het'many, jakby-to vy vstaly,
Vstaly, podyvylys' na toj Čyhyryn,
Ščo vy buduvaly, de vy panuvaly!
Zaplakaly b tjažko, bo vy b ne piznaly
Kozac'koï slavy ubohych ruïn.

Bazary, de vijs'ko, jak more červone,
Pered bunčukamy, buvalo, horyt',
A jasnovel'možnyj, na voronim koni,
Blysne bulavoju — more zakypyt'…
Zakypyt', i rozlylosja
Stepamy, jaramy;
Lycho mlije pered nymy…
A za kozakamy…
Ta ščo j kazat'? Mynulosja;
A te, ščo mynulo,
Ne zhadujte, pany-braty[,
Bo ščob ne počuly.
Ta j ščo z toho, ščo zhadaješ?
Zhadaješ — zaplačeš.
Nu, choč hljanem na Čyhyryn,
Kolys'-to kozačyj]1.

Iz-za lisu, z-za tumanu,
Misjac' vyplyvaje,
Červonije, kruhlolycyj,
Horyt', a ne sjaje,
Nenače zna, ščo ne treba
Ljudjam joho svitu,
Ščo požary Ukraïnu
Nahrijut', osvitjat'.
I smerklosja, a v Čyhryni,
Jaku domovyni.
Sumno-sumno. (Otak bulo
Po vsij Ukraïni
Protyv noči Makovija,
Jak noži svjatyly).
Ljudej ne čut'; čerez bazar
Kažan kostokrylyj
Pereletyt'; na vyhoni
Sova zavyvaje.

A de ž ljude?.. Nad Tjasmynom.
U temnomu haju,
Zibralysja; staryj, malyj,
Ubohyj, bahatyj
Pojednalys',— dožydajut'
Velykoho svjata.
U temnomu haju, v zelenij dibrovi,
Na pryponi koni otavu skubut';
Osidlani koni, voroni hotovi.
Kudy-to poïdut'? koho povezut'?
On koho, dyvit'sja. Ljahly po dolyni,
Nenače pobyti, ni slova ne čut'.
Oto hajdamaky. Na gvalt Ukraïny
Orly naletily; vony roznesut'
Ljacham, žydam karu;
Za krov i požary
Peklom hajdamaky ljacham oddadut'.

Popid dibrovoju stojat'
Vozy zaliznoï tarani:
To ščedroï hostynec' pani.
Umila ščo komu davat',
Nivroku ïj, nechaj carstvuje;
Nechaj ne vadyt', jak ne čuje!
Pomiž vozamy nihde stat':
Nenače v irij, naletilo
Z Smiljanščyny, z Čyhyryna
Proste kozactvo, staršyna,
Na pevne dilo naletily.
Kozac'ke panstvo pochodžaje
V kyrejach čornych, jak odyn,
Tychen'ko, chodja, rozmovljaje
I pohljadaje na Čyhryn.
 
Staršyna pervyj
Staryj Holovatyj ščos' duže koverzuje.
 
Staršyna druhyj
Mudra holova, sydyt' sobi v chutori, 
niby ne znaje ničoho, a dyvyšsja — skriz' Holovatyj.
“Koly sam,— kaže,— ne poveršu, to synovi peredam”.
 
Staršyna tretij
Ta j syn že štuka! JA včora zustrivsja z Zaliznjakom; 
take rozkazuje pro joho, ščo cur jomu! “Košovym, — 
kaže, — bude, ta j hodi; a može, šče i het'manom, koly teje…”
 
Staršyna druhyj
A Gonta naščo? a Zaliznjak? Do Gonty sama…" 
sama pysala: “Koly,— kaže…”
 
Staršyna pervyj
Cyt'te lyšen', zdajet'sja, dzvonjat'!
 
Staršyna druhyj
Ta ni, to ljude homonjat'.
 
Staršyna pervyj
Homonjat', poky ljachy počujut'. Och, stari holovy ta rozumni: 
chymerjat'-chymerjat' ta j zrobljat' z lemeša švajku. 
De možna lantuch, tam torby ne treba. Kupyly chrinu, 
treba z'ïsty; plačte, oči, choč povylaz'te: bačyly, 
ščo kupovaly; hrošam ne propadat'! A to dumajut', 
dumajut', ni vholos, ni movčky; a ljachy dohadajut'sja — 
ot tobi j pšyk! Ščo tam za rada? čom vony ne dzvonjat'? 
Čym spynyš narod, ščob ne homoniv? Ne desjat' duš, 
a, slava bohu, vsja Smiljanščyna, koly ne vsja Ukraïna. 
On, čujete? spivajut'.
 
Staršyna tretij
Spravdi, spiva ščos'; pidu spynju.
 
Staršyna pervyj
Ne spynjaj, nechaj sobi spivaje, aby ne holosno.
 
Staršyna druhyj
Oto, mabut', Voloch! Ne vterpiv-taky staryj duren'; 
treba, ta j hodi!
 
Staršyna tretij
A mudro spivaje! koly ne posluchaješ, use inšu. 
Pid krad'mos', bratci, ta posluchajem, a tym časom zadzvonjat'.
 
Staršyna pervyj i druhyj
A ščo ž? to j chodimo!

Staršyna tretij
Dobre, chodimo.
Staršyny nyškom staly za dubom, a pid dubom sydyt' 
slipyj kobzar; kruhom joho zaporožci i hajdamaky. 
Kobzar spivaje z povahoju i neholosno.

“Oj volochy, volochy,
Vas ostalosja trochy;
I vy, moldavany,
Teper vy ne pany;
Vaši hospodari
Najmyty tataram,
Turec'kym sultanam.
V kajdanach, v kajdanach!
Hodi ž, ne žurit'sja;
Harno pomolit'sja,
Bratajtesja z namy,
Z namy, kozakamy;
Zhadajte Bohdana,
Staroho het'mana;
Budete panamy,
Ta, jak my, z nožamy,
Z nožamy svjatymy,
Ta z bat'kom Maksymom
Sju nič pohuljajem,
Ljachiv pohojdajem,
Ta tak pohuljajem,
Ščo až peklo zasmijet'sja,
Zemlja zatrjaset'sja,
Nebo zapalaje…
Dobre pohuljajem!”
 
Zaporožec'
Dobre pohuljajem! pravdu staryj spiva, jak ne breše. 
A ščo b to z joho za kobzar buv, jakby ne voloch!
 
Kobzar
Ta ja j ne voloch; tak til'ko — buv kolys' u Vološčyni, 
a ljude j zovut' Volochom, sam ne znaju za ščo.
 
Zaporožec'
Nu, ta darma; utny šče jaku-nebud'. Anu lyšen' pro bat'ka Maksyma uškvar.
 
Hajdamaka
Ta ne holosno, ščob ne počula staršyna.
 
Zaporožec'
A ščo nam vaša staršyna? počuje, tak poslucha, 
koly maje čym sluchaty, ta j hodi. U nas odyn staršyj — 
bat'ko Maksym; a vin jak počuje, to šče karbovancja dast'. 
Spivaj, starče božyj, ne sluchaj joho.
 
Hajdamaka
Ta vono tak, čoloviče; ja ce j sam znaju, ta os' ščo: 
ne tak pany, jak pidpanky, abo — poky sonce zijde, 
to rosa oči vyïst'.
 
Zaporožec'
Brechnja! Spivaj, starče božyj, jaku znaješ, 
a to j dzvona ne diždemo — posnemo.
 
Hurtom
Spravdi, posnemo; spivaj jaku-nebud'.
 
Kobzar
(spivaje)
“Lita orel, lita syzyj
Popid nebesamy;
Gulja Maksym, gulja bat'ko
Stepamy-lisamy.
Oj litaje orel syzyj,
A za nym orljata;
Gulja Maksym, gulja bat'ko,
A za nym chlop'jata.
Zaporožci ti chlop'jata,
Syny joho, dity,—
Pomirkuje, zahadaje,
Čy byty, čy pyty,
Čy tancjuvat'; to j uškvarjat',
Až zemlja trjaset'sja.
Zaspivaje — zaspivajut',
Až lycho smijet'sja.
Horilku, med ne čarkoju —
Postavcem čerkaje,
A voroha, zapljuščyvšys',
Kata, ne mynaje.
Otakyj-to naš otaman,
Orel syzokrylyj!
I vojuje, i harcjuje
Z usijeï syly.
Nema v joho ni oseli,
Ni sadu, ni stavu…
Step i more; skriz' bytyj šljach,
Skriz' zoloto, slava.
Šanujtesja ž, vraži ljachy,
Skaženi sobaky:
Jde Zaliznjak Čornym šljachom,
Za nym hajdamaky”.
 
Zaporožec'
Oce-to tak! včystyv, ničoho skazaty: i do ladu, 
i pravda. Dobre, dalebi, dobre! Ščo choče, to tak i vtne. 
Spasybi, spasybi —
 
Hajdamaka
JA ščos' ne vtoropav, ščo vin spivav pro hajdamakiv?
 
Zaporožec'
Jakyj-bo ty bevz' i spravdi! Bačyš, os' ščo vin spivav: 
ščob ljachy pohani, skaženi sobaky, kajalys', 
bo jde Zaliznjak Čornym šljachom z hajdamakamy, 
ščob ljachiv, bačyš, rizaty…
 
Hajdamaka
I višaty, i morduvaty! Dobre, jej-bohu, dobre! 
Nu, ce tak! Dalebi, dav by karbovancja, jakby buv ne propyv učora! 
Škoda! Nu, nechaj stara v'jazne, bil'še m'jasa bude - 
Poborhuj, bud' laskav, zavtra oddam. Utny šče ščo-nebud' pro hajdamakiv.
 
Kobzar
Do hrošej ja ne duže lasyj. Aby bula laska sluchaty, 
poky ne ochryp, spivatymu; a ochrypnu — čaročku, 
druhu tiï ledaščyci-žyvyci, jak to kažut', ta j znovu. 
Sluchajte ž, panove hromado!
“Nočuvaly hajdamaky
V zelenij dibrovi,
Na pryponi pasly koni,
Sidlani, hotovi.
Nočuvaly ljašky-panky
V budynkach z žydamy,
Napylysja, prostjahlysja
Ta j…”
 
Hromada
Cyt' lyšen'! zdajet'sja, dzvonjat'. Čuješ?.. šče raz… o!..
“Zadzvonyly, zadzvonyly!” —
Pišla luna hajem.
“Idit' že vy ta molites',
A ja dospivaju”.

Povalyly hajdamaky,
Až stohne dibrova;
Ne povezly, a na plečach
Čumac'ki volovi
Nesut' vozy. A za nymy
Slipyj Voloch znovu:
“Nočuvaly hajdamaky
V zelenij dibrovi”.
Škandybaje, kurnykaje,
I hyč ne do reči.
“Nu lyš inšu, starče božyj!” —
Z vozamy na plečach
Kryčat' jomu hajdamaky.
“Dobre, chlopci, nate!
Otak! otak! dobre, chlopci!
A nute, chlop'jata,
Uškvarymo!”
Zemlja hnet'sja.
A vony z vozamy
Tak i rižut'. Kobzar hraje,
Dodaje slovamy:
“On hop taky tak!
Klyče Handzju kozak:
“Chody, Handzju, požartuju,
Chody, Handzju, pociluju;
Chodim, Handzju, do popa
Bohu pomolyt'sja;
Nema žyta ni snopa,
Vary varenyci”.
Oženyvsja, zažuryvsja —
Ničoho nemaje;
U rjadnyni rostut' dity,
A kozak spivaje:
“I po chati ty-ny-ny,
I po sinjach ty-ny-ny,
Vary, žinko, lyny,
Ty-ny-ny, ty-ny-ny!”

“Dobre! Dobre! Šče raz! Šče raz!”
Kryčat' hajdamaky.

“Oj hop toho dyva!
Navaryly ljachy pyva,
A my budem šynkuvat',
Ljaškiv-pankiv častuvat'.
Ljaškiv-pankiv počastujem,
Z panjankamy požartujem.
Oj hop taky tak!
Klyče pannu kozak:
“Panno, ptaško moja!
Panno, dole moja!
Ne soromsja, daj ručen'ku,
Chodim pohuljajmo;
Nechaj ljudjam lycho snyt'sja,
A my zaspivajmo.
A my zaspivajmo,
A my posidajmo,
Panno, ptaško moja,
Panno, dole moja!”

“Šče raz, šče raz!”

“Jakby taky abo tak, abo sjak,
Jakby taky zaporoz'kyj kozak,
Jakby taky molodyj, molodyj,
Choč po chati b povodyv, povodyv.
Strach meni ne chočet'sja
Z starym didom moročyt'sja.
Jakby taky…”

[“Cu-cu, skaženi! schamenit'sja!
Bač, rozchodylysja! A ty,
Stara sobako, de b molyt'sja,
Verzeš tut pohan'. Ot čorty!”
Kryčyt' otaman. Opynylys';
Až cerkov bačat'. Djak spiva,
Popy z kadylamy, z kropylom;
Hromada — niby nežyva,
Anitelen'… Pomiž vozamy
Popy z kropylamy pišly;
Za nymy korohvy nesly,
Jak na Velykden' nad paskamy.]1
“Molites', bratija, molites'! —
[Tak blahočynnyj načyna. — ]1
Kruhom svjatoho Čyhryna
Storoža stane z toho svitu,
Ne dast' svjatoho rozpynat'.
A vy Ukraïnu chovajte:
Ne dajte materi, ne dajte
V rukach u kata propadat'.
Od Konaševyča i dosi
Požar ne hasne, ljude mrut',
Konajut' v tjurmach, holi, bosi…
Dity nechreščeni rostut',
Kozac'ki dity; a divčata!..
Zemli kozac'koï krasa
U ljacha v'jane, jak perš maty,
I nepokrytaja kosa
Stydom sičet'sja; kari oči
V nevoli hasnut'; rozkuvat'
Kozak sestru svoju ne choče,
Sam ne soromyt'sja konat'
V jarmi u ljacha… hore, hore!
Molites', dity! strašnyj sud
Ljachy v Ukraïnu nesut' —
I zarydajut' čorni hory.
Zhadajte pravednych het'maniv:
De ïch mohyly? de ležyt'
Ostanok slavnoho Bohdana?
De Ostrjanycyna stoït'
Choč by ubohaja mohyla?
De Nalyvajkova? nema!
Žyvoho j mertvoho spalyly.
De toj Bohun, de ta zyma?
Inhul ščozymu zamerzaje —
Bohun ne vstane zahatyt'
Šljachets'kym trupom. Ljach huljaje!
Nema Bohdana — červonyt'
I Žovti Vody, j Ros' zelenu.
Sumuje Korsun' starodennyj:
Nema žurbu z kym podilyt'.
I Al'ta plače: “Tjažko žyty!
JA sochnu, sochnu… de Taras?
Nema, ne čut'… ne v bat'ka dity!”
Ne plačte, bratija: za nas
I duši pravednych, i syla
Archistratyha Mychaïla.
Ne za horamy kary čas.
Molites', bratija!”

Molylys',
Molylys' ščyro kozaky,
Jak dity, ščyro; ne žurylys',
Hadaly teje… a zrobylos' —
Nad kozakamy chustočky!
Odno dobro, odna slava —
Bilije chustyna,
Ta j tu znimut'…
A dyjakon:
“Nechaj voroh hyne!
Berit' noži! osvjatyly”.
Udaryly v dzvony,
Reve hajem: “Osvjatyly!”
Až serce cholone!
Osvjatyly, osvjatyly!
Hyne šljachta, hyne!
Rozibraly, zablyščaly
Po vsij Ukraïni.