Moego vy znali l' druga?
On byl bravyj molodec;
V belych per'jach, statnyj voin,
Pervyj Danii boec;
V belych per'jach, statnyj voin,
Pervyj Danii boec.

No daleko za morjami,
V strašnoj on ukryt mogile;
Cholm na nem ležit tjaželyj,
Lože - chladnaja zemlja;
Cholm na nem ležit tjaželyj,
Lože - chladnaja zemlja.

Milyj drug! S rassvetom jasnym
JA prišla k tebe tajkom,
Valentinom bud' prekrasnym!
Vygljan', zdes' ja, pod oknom!

On pospešno odevalsja,
Ticho dveri rastvoril;
Byt' ej vernym strašno kljalsja:
Obmanul, obmanul i razljubil!

Est' li sovest' u ljudej?
Ver'te kljatvam, – vse naprasno!
I ljubovnik tvoj – zlodej!..
Posmeetsja nad nesčastnoj.

Drugu devica skazala:
«Ty vse kljatvy izmenil,
JA tebja ne zabyvala,
Ty za čto menja zabyl?»

Drug s usmeškoj otvečaet:
«Kljatv moich ja ne zabyl;
Razve devica ne znaet?
JA šutil, ja šutil, ved' ja šutil!»

Schoronili ego s nepokrytym licom,
Sobiralis' oni nad mogil'nym cholmom,
I gorjačie slezy kipeli ruč'em,
Kak proščalis' oni s starikom.

On ne pridet, on ne pridet;
Ego my bol'še ne uvidim.
Net! Umer on, pochoronen!
Ego my bol'še ne uvidim!

Veet veter na mogile,
Gde zaryli starika,
I tri ivy, tri berezy posadili.
Oni plačut, oni plačut, oni plačut,
Kak pečal' moja, toska!
Ne plač'te, ne plač'te, molites' o nem!
Pokoj ego, bože moj, pravednym snom!
Ne plač'te, ne plač'te, molites' o nem!
Pokoj ego, bože, pravednym snom!