Kogda v sëlach pusteet,
Smolknut pesni seljan
I sedoj zabeleet
Nad bolotom tuman,
Iz lesov tichomolkom
Po poljam volk za volkom
Otpravljajutsja vse na dobyču.

Sem' volkov idut smelo.
Vperedi ich idët
Volk os'moj, šersti beloj;
A tainstvennyj chod
Zaključaet devjatyj.
S okrovavlennoj pjatoj
On za nimi idët i chromaet.

Ich ničto ne pugaet.
Na selo li im put',
Pës na nich i ne laet;
A mužik i dochnut',
Vidja ich, ne posmeet:
On ot strachu bledneet
I čitaet tichon'ko molitvu.

Volki cerkov' obchodjat
Ostorožno krugom,
V dvor popovskij zachodjat
I ševeljat chvostom,
Bliz korčmy vodjat uchom
I vnimajut vsem sluchom,
Ne vedutsja l' tam grešnye reči?

Ich glaza slovno sveči,
Zuby šila ostrej.
Ty trinadcat' kartečej
Koz'ej šerst'ju zabej
I streljaj po nim smelo,
Prežde ruchnet volk belyj,
A za nim upadut i drugie.

Na sele ž, kogda spjaščich
Vsech razbudit petuch,
Ty uvidiš' ležaščich
Devjat' mërtvych staruch.
Vperedi ich sedaja,
Pozadi ich chromaja,
Vse v krovi… s nami sila Gospodnja!