Knjaz' vyechal rano sred' gridnej svoich
  V syr-bor polevan'ja izvedat';
Gonjal on i veprej, i turov gnedych,
No vremja dospelo, zvon roga utich,
  Pora otdychat' i obedat'.

V logu oni svežem pod dubom sidjat
  I brašna primajutsja rušat';
I knjaz' govorit: «Mne otradno zvučat
Kovši i bratiny, no pesnju by rad
  JA v zeleni ėtoj poslušat'!»

I otrok ozvalsja: «Za rečkoju tam
  Ubogij mne pesennik vedom;
On slep, no gorazd udarjat' po strunam»;
I knjaz' govorit: «Otyšči ego nam,
  Pust' tešit on nas za obedom!»

Lovcy otdochnuli, bratiny dopiv,
  Sidet' im bez dela ne ljubo,
Poechali dale, pro pesnju zabyv,-
Gusljar meždu tem na knjažoj na prizyv
  Bredet ko znakomomu dubu.

On ščupaet posochom korni derev,
  Pletetsja odin črez dubravu,
No v serdce zvučit vdochnovennyj napev,
I dum blagodatnych už zreet posev,
  Slagaetsja pesnja na slavu.

Prišel on na mesto: liš' djatel stučit,
  Liš' v list'jach strekočet soroka -
No v storonu tu, gde, ne vidja, on mnit,
Čto s gridnjami knjaz' v ožidan'e sidit,
  Starik poklonilsja gluboko:

«Chvala tebe, knjaže, za lasku tvoju,
  Bojare i gridni, chvala vam!
Načat' pesnopen'e gotov ja stoju -
O čem že ja, staryj i bednyj, spoju
  Pred sonmiščem sim veličavym?

Čto v veščem skazalosja serdce moem,
  To vyrazit' reč'ju voz'mus' li?»
Poždal - i, ne slyša ni slova krugom,
Saditsja na kočku, porosšuju mchom,
  Persty vozlagaet na gusli.

I strun perelivy v lesu potekli,
  I pesnja v gluši zazvučala...
Vse mira javlen'ja vblizi i vdali:
I sinee more, i roskoš' zemli,
  I cvetnych kamenij načala,

Čto v nedrach podzemija blesk svoj tajat,
  I čudišča v more glubokom,
I v temnom boru zakoldovannyj klad,
I vitjazej boj, i sverkanie lat -
  Vse vidit duchovnym on okom.

I podvigi slavit minuvšich on dnej,
  I vse, čto dostojno, venčaet:
I doblest' narodov, i pravdu knjazej -
I milost' mogučich on v pesne svoej
  Na malych ljudej prizyvaet.

Privet polonennomu šlet on rabu,
  Ukor gradoimcam surovym,
Nasil'e ž nad slabym, s gordynej na lbu,
K pozornomu on prigvoždaet stolbu
  Grozjaščim proročeskim slovom.

Obil'no rastet ego mysli zerno,
  Kak v pole jačmen' zolotistyj;
Prosnulos', čto v serdce dremalo davno -
Čto bylo ot let i ot skorbej temno,
   Voskreslo prekrasno i čisto.

I lik ozaren ego tem že ognem,
  Kak v gody bor'by i nadeždy,
Javilasja vlast' na čele podnjatom,
I kažutsja carskoj chlamidoj na nem
  Lochmot'ja razdrannoj odeždy.

Ne pelos' emu ešče tak nikogda,
  V takom rascvetan'e bogatom
Eščë ne spletalasja dum čereda -
No vot už večernjaja v nebe zvezda
  Zažglasja nad alym zakatom.

K ischodu toržestvennyj klonitsja lad,
  I k nebu nezrjaščie vzory
Vozvel on, i, duchom mogučim ob"jat,
On pesn' zaveršil - pod perstami zvučat
  Poslednie strun perebory.

No mertvoju on tišinoj okružen,
  Bezmolv'e pustynnogo loga
Poroj preryvaet liš' gorlicy ston,
Da slyšny skvoz' guslej smolkajuščij zvon
  Prizyvy dalekogo roga.

Na divo emu, čto sobran'e molčit,
  Ponik golovoju on dumnoj -
I vot zakačalisja vetvi rakit,
I ticho dubrava emu govorit:
  «Ty goj esi, ded nerazumnyj!

Sidiš' odinok ty, obmanutyj ded,
  Na meste ty pel opustelom!
Dopity bratiny, okončen obed,
Pod dubom duši čelovečeskoj net,
  Raz"echalis' gosti za delom!

Oni sred' moej, sred' zelenoj krasy
  Porskajut, svoj lov prodolžaja;
Ty slyšiš', kak, v sled utykaja nosy,
Po zverju vdali zalivajutsja psy,
  Kak trubit ochota knjažaja!

Ko sboru ty, staryj, prijti opozdal,
  Ždat' nekogda bylo bojaram,
Ty pesnej nagrady sebe ne stjažal,
Nič'ich za neë ne uslyšiš' pochval,
  Trudilsja, ubogij, ty darom!»

«Ty goj esi, goj ty, dubravuška-mat',
  Sdaetsja, ty pravdu skazala!
JA pel odinok, no tužit' i roptat'
Mne, staromu, bylo b grešno i nestat' -
  Nagrad moe serdce ne ždalo!

Voistinu, esli b očej moich noč'
  Bezljud'ja ot nich i ne skryla,
JA pesni b ne mog i togda peremoč',
Ne mog ot sebja otognat' by ja proč',
  Čto dušu moju ochvatilo!

Pust' po sledu psy, zalivajas', begut,
  Pust' lovleju knjaz' udovolen!
Ubogomu pet' ne tjaželyj byl trud,
A pesnja emu ne v chvalu i ne v sud,
  Zane on nad neju ne volen!

Ona, kak reka v polovod'e, sil'na,
  Kak rosnaja noč', blagotvorna,
Tepla, kak dušistaja v mae vesna,
Kak solnce privetna, kak burja grozna,
  Kak ljutaja smert' neoborna!

Ochvačennyj eju ne možet molčat',
  On rab emu čuždogo ducha,
Vožglas' emu v grud' vdochnoven'ja pečat',
Nevolej il' volej on dolžen veščat',
  Čto slyšit podvlastnoe ucho!

Ne vedaet gornyj istočnik, kogda
  Potokom on v stepi stremitsja,
I b'et i kipit ego, penjas', voda,
Pridut li k nemu pastuchi i stada
  Strujami ego osvežit'sja!

JA mnil: ėti gusli dlja knjazja zvučat,
  No pesnja, po mere kak pelas',
Nevidimo svoj rasširjala ochvat,
I vol'nyj lilsja bez različija lad
  Dlja vsech, komu slušat' chotelos'!

I kto menja slušal, privet moj tomu!
  Zemle-gosudaryne slava!
Ruč'ju, čto ko slovu žurčal moemu!
Vam, zvezdam, mercavšim skvoz' sinjuju t'mu!
  Tebe, mat' syraja dubrava!

I tem, kto ne slušal, moj takže privet!
  Daj bog polevat' im ne darom!
Daj knjazju bez gorja prožit' mnogo let,
Prostomu narodu bez nuždy i bed,
  Bez skorbi velikim bojaram!»