,,Moj suzhenyj, moj rjazhenyj,
Uslysh' menja, spasi menja!
Ja v tret'ju noch', v poslednjuju,
Ja v veshchem sne prishla k tebe,
Zabyla styd devicheskij!
Ne volkom ja pokhishchena,
Ne Volgoju utoplena,
Ne zlym vragom utrachena:
Po zasekam guljajuchi,
Ja oboshla lesnichego
Kosmatogo, rogatogo;
Ja sbilasja s tropy s puti,
S tropy s puti, s dorozhen'ki
I vstretilas' ja s ved'moju,
S zakljatoju zavistnicej
Krasy mojej - ljubvi tvojej.

Moj suzhenyj, moj rjazhenyj,
Ja v veshchem sne vposledneje
K tebe prishla: spasi menja!
S zarej prosnis', rosoj vsplesnis',
S krestom v ruke pojdi k reke,
Blagoslovjas' pustisja vplav'
I k beregu zavolzhskomu
Tebja volna prib'et sama.
Vo vsej krase na berege
Rastet, cvetet shipovnichek;
V shipovnichke - dusha moja:
Toska - shipy, ljubov' - cvety,
Iz sljoz moikh rosa na nikh.
Rosu sberi, cvety sorvi,
I budu ja opjat' tvoja.``

- Obmanchiv son, ne veshchij on!
Po grob grustit' mne, molodcu!
Ne Volgoj plyt', a slezy lit'!
Po Volge brod - sazhennyj led,
Po beregu zh zavolzhskomu
Metet, gudet metelica!